Omer ibn El-Hattab, radijallahu ‘anhu, pravi, da je Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem rekel: »Ne poveličujte me, kot kristjani  veličajo Isaa (Jezusa), sina od Merjem, ker jaz sem Allahov služabnik, in zatorej recite: “Abdullahi ve resuluh (Allahov služabnik in poslanec)”.

Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem, je bil človek, ki se ni veliko razlikoval od svojih prijateljev, jedel in pil bi isto kar bi oni jedli in pili. Živel je v istih razmerah, kot so živeli oni, včasih celo v slabših. Spal je na postelji, ki ni bila drugačna po udobju od postelj njegovih ashabov.

Njegova obleka je bila ista kot njihova, njegovo življenje ni bilo ugodneje od njihovih, njegov odnos do njih bil bratski in izpolnjen z ljubeznijo. Od njih ni zahteval, da se obnašajo do njega kot do svojega gospodarja ali vladarja, saj je to celo prepovedoval. Krasila ga je bogoboječnost in preprostost, njegova skromnost pa je plenila srca ljudi, s katerimi bi se srečal le enkrat.

Omer ibn El-Hattab, radijallahu ‘anhu, pravi, da je Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem rekel: »Ne poveličujte me, kot kristjani  veličajo Isaa (Jezusa), sina od Merjem, ker jaz sem Allahov služabnik, in zatorej recite: “Abdullahi ve resuluh (Allahov služabnik in poslanec)”.

S temi besedami Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem, prepoveduje tistim, ki ga sledijo, da ga veličajo in postavljajo na položaj in mesto, katero bi jih kasneje privedlo do stranpoti in oboževanja njega kot človeka, namesto oboževanja Enega in Edinega Allaha, kot so to počeli tisti, ki so sledili Isaa ‘alejhi selam, in s tem zašli ter začeli oboževati svojega poslanca namesto Vsevišnjega, Enega in Edinega, Gospodarja vseh ljudi Allaha.

V tem kontekstu je celo prepovedal, da pred njim vstajajo na noge, ko bi se jim pridružil. O tem nam prenaša Enes ibn Malik radijallahu ‘anhu: »Allahov Poslanec sallallahu ‘alejhi ve sellem, je bil svojim prijateljem najljubša oseba, zato ne bi vstajali pred njim ko so ga zagledali, ker so vedeli, da on tega nima rad.«

Zaradi svoje skromnosti, je Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem, vedno bil vsem prijeten družabnik, tudi tistim najrevnejšim. Čeprav bi ga skromno postregli, jih ne bi užalil ali osramotil zaradi tega. Zato so ga prav oni pogosto vabili k sebi v goste in on, sallallahu ‘alejhi ve sellem, se jim je odzval.

Zabeleženo je od Enesa ibn Malika, radijallahu ‘anhu: Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem, se je odzval gostiji kjer bi postregli le ječmenov kruh in staro maslo. Njegov oklep, pa je bil zadolžen pri nekemu Judu vse do njegove smrti, ker ni našel sredstev da ga odkupi.«

Vsi njegovi prijatelji; moški in ženske, stari in mladi, bi se pogovarjali z njim brez kakršne bojazni ali dvoma, če bi jih kaj zanimalo ali zaskrbelo. Zabeleženo je od Enesa ibn Malika, radijallahu ‘anhu, da je prišla neka ženska k Allahovem Poslancu, sallallahu ‘alejhi ve sellem, in mu rekla: »Potrebujem tvojo pomoč”, on pa je odgovoril: “V katerikoli ulici v mestu se boš znašla, jaz se ti bom odzval.«

Jusuf ibn Abdullah ibn Selam, radijallahu ‘anhu, opisuje dogodek, ko je kot majhen deček bil prinešen k Allahovem Poslancu, sallallahu ‘alejhi ve sellem: »Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem mi je nadel ime Jusuf, me položil na krilo in me pobožal po glavi.«

O skromsnosti Allahovega Poslanca , sallallahu ‘alejhi ve sellem, v svojem domu, odgovarja  Aiša, radijallahu ‘anha, na vprašanje: »Kaj je opravljal  Allahov Poslanec od hišnih opravil?«, «Bil je človek kot ostali ljudje, čistil je svojo obleko, movzel ovco in se stregel.«

Skromnost Allahovega Poslanca sallallahu ‘alejhi ve sellem je bila vidna v vsem; pa tako in v načinu spanja in njegovi postelji, kot nam to prenaša Aiša, radijallahu ‘anha: »Postelja Allahoveg Poslanca, sallallahu ‘alejhi ve sellem, je bila iz (živalske) kože popolnjena z vlakni palminih listov.«

Od Bera’a ibn ‘Aziba, radijallahu ‘anhu, je zabeleženo; ko je  Allahov Poslanec legel v posteljo, desno dlan bi dal pod desni obraz in bi dejal: »”Rabbi kini ‘azabeke jewme teb’asu ‘ibadek” (O moj Gospodar, zaščiti me od Svoje kazni na Dan, ko svoje služabnike oživiš.)«

Huzejfe, radijallahu ‘anhu, pa pravi, da ko bi  Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem, legel v posteljo dejal: »”Allahumme bismike emutu we ahja”, (Gospodarju moj, v tvoje ime umrem in živim.) Ko pa se je prebudil bi dejal: “El-hamdu lillahi ellezi ahjana ba’de ma ematena we ilejhi-n- nušur”(Hvala Allahu, ker nas je oživel po usmrtitvi, k  Njemu se bo vse vrnilo)«

Od Aiše, radijallahu ‘anha, se prenaša da je Allahov Poslanec, sallallahu ‘alejhi ve sellem, vsake noči, ko bi legel v posteljo združil svoje dlani in pihnil vanj, ter ponovil sure Kul huwellahu ehad, Kul e’uzu bi rabbil-felek i Kul e’uzu bi rabbi- n-nas. Za tem pa bi svoje dlani potrl po svojem telesu. Začel je pri glavi in licu, nato bi to trikarat ponovil.

Takšna skromnost Allahovega Poslanca, sallallahu ‘alejhi ve sellem, preprostost Kur’ana, popolna skladnost besed in dejanj, ter doslednost v sledenju prakse Allahovega Poslanca, sallallahu ‘alejhi ve sellem, prvih generacij muslimanov, je pravi razlog hitrega širjenja islama na vse strani takrat poznanega sveta.

Eden od razlogov, je prav ta skromnost, zakaj tisti, ki sledijo Muhammeda, sallallahu ‘alejhi ve sellem, niso zašli in ga vzeli za predmet obožavanja. Niso pretiravali z veličanjem njegove osebnosti, zato mu tudi niso pripisovali božanske lastnosti. V tem je modrost njegovih besed: Ne poveličujte me, kot kristjani  veličajo Isaa (Jezusa), sina od Merjem, ker jaz sem Allahov služabnik, in zatorej recite: Abdullahi ve resuluh (Allahov služabnik in poslanec).”

Zato rečemo, da je Muhammed, sallallahu ‘alejhi ve sellem, Allahov poslanec in služabnik. On je vzor za tistega, ki  želi ahiret (Oni svet) in Allahovo zadovoljstvo. On je tisti po katerem se moramo zgledovati, če to želimo doseči.

Naj je nanj in njegovo družino, častne ashabe in vse, ki njega sledijo v dobrem Allahov mir in blagoslov vse do Sodnjega dne.

Naša zadnja molitev pa je: “Elhamdu lillahi rabbil-alemin” – ”Hvala Allahu, Gospodarju svetov!”