Najosnovnejše in temeljno verovanje v islamu je verovanje v Allahov monoteizem – tevhid. Muslimani morajo verovati, da je Allah brez družabnikov enakih Njemu. Oseba mora to ohraniti v vseh oblikah čaščenja, pokornosti, sledenja in predanosti Allahu.

Pomembnost monoteizma se v Kur’anu poudarja v številnih verzih. Tudi v verzih poglavja El-Ikhlas (Iskrenost):

Reci: “On je Allah, Edini. Allah je Es-Samed (tj. Tisti, h kateremu se vse obrača). Ni rodil in ni rojen, in nihče Mu ni enak.” (Kur’an; 112:1-4)

To poglavje poudarja razumevanje, kakršnega mora imeti človeštvo o Stvarniku, Allahu, Slavljenemu in Vzvišenemu, nakazujoč Njegovo prevlado in suverenost. To razumevanje mora musliman ohraniti skozi celotno življenje, da bi uspel in dosegel Raj. Če posamezniku pri tem spodleti, so posledice usodne in na koncu bo njegovo prebivališče Pekel. Na to nas Allah opozarja v Kur’anu:

Allah zares ne bo odpustil, da Mu nekdo pridružuje družabnike, odpustil pa bo ostalo komur bo hotel. In kdor Allahu pridružuje družabnike, ta je zares napravil ogromen greh. (Kur’an; 4:48)

Mnogi mislijo, da je dovolj, če veruješ ali samo rečeš, da veruješ v enega Boga, Allaha, Slavljenega in Vzvišenega. Vendar to ni pravilno razumevanje monoteizma, ampak trivialno sklepanje, ki nima nobenega vpliva na človekov način življenja. To je enaka napaka, kakršno so delali pretekli narodi, ko so govorili, da verujejo v Allaha, vendar to ni vplivalo na njihova dejanja.

Tudi v času Poslanca Muhammeda, sallallahu alejhi ve sellem so Kurejši (mnogobožci v Meki) verovali v enega Boga, Allaha, Slavljenega in Vzvišenega, vendar to ni vplivalo na njihove ideje in na njihova življenja. Namesto tega so Allaha ignorirali v svojem čaščenju in obredih. Allah pravi:

In če jih vprašaš, kdo jih je ustvaril, bodo zagotovo rekli: “Allah.” Pa kako se potem odvračajo? (Kur’an; 43:87)

Bistveno je, da muslimani ne storijo enakih napak kakor tisti iz prejšnih narodov, ki Allaha niso upoštevali v vsakdanjem življenju. Namesto tega morajo dojeti, da monoteizem zahteva več kot le priznavanje enega Boga, Allaha, Slavljenega in Vzvišenega.

Še pomembnejša je manifestacija tewhida (monoteizma) v vseh aspektih življenja, kar pomeni, da se mora monoteizem odražati v prepričanju, govoru in dejanjih. To je pravilno razumevanje monoteizma, kakršnega je vzpostavil Poslanec, sallallahu alejhi ve sellem in tega se moramo držati. V nasprotnem primeru bomo padli v isto past kot Kurejši – ločevanje Allaha iz naših življenj in dajanje prednosti čaščenju, sledenju in pokoravanju drugim poleg Njega.

Kot muslimani moramo zagotoviti, da monoteizem – izključno čaščenje samo Allaha – ni omejen le na naša srca, ampak da je v vsakem trenutku jasno razviden tudi iz naših besed in dejanj.