Tisti, ki napadajo islam, pravijo: “Kur’an, katerega imate muslimani danes, ni originalni primerek, vendar je to Osmanova verzija.”
Eden od najbolj pogostih mitov v zvezi s častnim Kur’anom je, da je Osman (naj je Allah zadovoljen z njim) tretji pravični kalif, zbral kur’anski tekst v eno zbirko in izmed mnogih med seboj nasprotujočih si verzij izbral le eno.
Kur’an, ki ga imajo vsi muslimani sveta za božjo objavo, je popolnoma enak tistemu, ki je objavljen zadnjemu Allahovemu Poslancu Muhammedu ﷺ. Kur’anske sure so bile pisane in zbrane pod direktnim nadzorom Allahovega Poslanca ﷺ. On je dobil božjo objavo prek angela Džibrila (Gabrijela). Poslanec ﷺ ni znal ne pisati ne brati. Vsakdo, ki pravi, da ga je on napisal, že na začetku nima osnove, s katero bi lahko podkrepil svojo trditev.
V tem članku bomo analizirali mit o tem, ali nam je Osman (naj je Allah zadovoljen z njim) dostavil avtentičen Kur’an.
Božji Poslanec ﷺ je osebno nadziral in narekoval pisanje kur’anskega besedila
Vedno, ko bi Allahov Poslanec ﷺ dobil razodetje, bi to memoriral, nato pa bi to besedilo citiral svojim prijateljem, ashabom, (naj je Allah zadovoljen z njimi) ti pa bi prav tako memorirali razodetje. Nato bi Allahov Poslanec ﷺ zahteval od pisarjev, da to zapišejo. Zatem so mu ashabi napisano prebirali, in če bi prišlo do kakršne koli napake, bi Poslanec ﷺ takoj reagiral in opozoril, da se napaka popravi. Prav tako je občasno preverjal, kako so ashabi zapisali in memorirali kur’ansko besedilo. Tako je Kur’an zapisan pod direktnim nadzorom Allahovega Poslanca Muhammeda ﷺ.
Vrstni red kur’anskih sur in ajetov sta božja določba
Kur’an je objavljan v obdobju 23-ih let, po delih. Kur’ansko besedilo ni razporejeno po vrstnem redu, kakor je bilo objavljeno, razpored je določen od Allaha. Vzvišen Allah je svojemu Poslancu ﷺ direktno ukazoval in objavljal razpored ajetov in sur (poglavja). Tako je Allahov Poslanec ﷺ pisarjem odrejal, kako morajo biti razporejeni sure in ajeti. Vsakega ramadana je Allahov Poslanec ﷺ pred angelom Džibrilom (Gabrijelom) zrecitiral celotno kur’ansko besedilo, ki je do tedaj objavljeno, po zaporedju, ki ga poznamo danes. V času zadnjega ramadana, predno je Allahov Poslanec ﷺ umrl, pa je to storil dvakrat. Tu vidimo, da je Kur’an kompletiran in skrbno preverjen že za časa življenja Allahovega Poslanca ﷺ.
Kur’an in Mushaf
Kur’ansko besedilo je po svojem zaporedju zbrano v eno knjigo, ki se imenuje Mushaf. Torej, samo razodeto besedilo se imenuje Kur’an, medtem ko se knjiga, v kateri je zapisan Kur’an, imenuje Mushaf. Celotno kur’ansko besedilo je zapisano že za časa Allahovega Poslanca ﷺ, vključno z zaporedjem ajetov in sur. Toda vsi zapiski niso bili zapisani na istovrstnem materialu. Nekateri so bili zapisani na kamnitih ploščah, drugi na živalskih kožah, tretji na palminih listih. Po smrti Božjega poslanca ﷺ je Ebu Bekr, prvi kalif, ukazal, da se ves kur’anski tekst prepiše na istovrstni material in da se zbere v en Mushaf. Tako je bil častni Kur’an prvič zbran med dvema platnicama in nič se ni moglo izgubiti. Vendar je bilo med muslimani na desetine ljudi, ki so znali sleherno črko kur’anskega besedila na pamet in niso potrebovali Mushafa. Ljudje, ki znajo celoten Kur’an na pamet, se po arabsko imenujejo »hafizi«, kar pomeni »branilci oz. čuvarji«, saj so s svojim memoriranjem postali čuvarji Kur’ana.
Kaj je storil Osman (naj je Allah zadovoljen z njim)?
Omer ibn Hattab je rekel: “Slišal sem Hišama ibn Hakima, da v molitvi recitira suro Al-Furkan na drugačen način, kakor sem se to jaz naučil od Allahovega Poslanca. Ko je končal z molitvijo, sem ga opozoril in vprašal, od koga se je naučil tako recitirati to suro. Rekel je, da se je tako naučil od Allahovega Poslanca ﷺ. Nato sem ga pripeljal do Allahovega Poslanca ﷺ in ga obvestil, da (Hišam ibn Hakim) napačno recitira suro Al-Furkan. Muhammed ﷺ je zahteval od Hišama, da ponovi svoje recitiranje. Ko je to storil, je Allahov Poslanec rekel: ‘Tako je objavljena. Kur’an je objavljen na sedmih harfih’.” (zabeležil Buhari, 6/227; in Muslim 2/561; ter imam Ahmed 4/42)
Večina islamskih učenjakov meni, da se z besedno zvezo »…na sedmih harfih« misli na sedem najbolj znanih arabskih dialektov. Ti se med seboj razlikujejo v izgovorjavi, ne pa v pomenu. Ko so prišle naslednje generacije muslimanov, so nastala trenja med njimi zaradi drugačnega recitiranja. Recitirali so drugače, saj tisti, ki so jih poučevali, so jih učili po svojem dialektu, ki so se ga naučili od Allahovega Poslanca ﷺ. Zato je Osman, želeč preprečiti trenja in nesoglasja med neukimi muslimani, zapovedal, da se sežgejo vse verzije Mushafov, ki so bili zapisani v drugih dialektih, razen Mushafa, v katerem je bil Kur’an zapisan po kurejšijskem (mekkanskem) najčistejšem dialektu. Tako je Osman vzel primerek, ki ga je zbral Ebu Bekr, katerega je hranila žena Allahovega Poslanca Hafsa bint Omer (naj je Allah zadovoljen z njo). Nato je poklical ashabe, pisarje, na čelu je bil z Zejdom ibn Sabitom in jim zapovedal, da ta Mushaf prepišejo v več primerkov. Vsakega je poslal v različne pokrajine tedanje islamske države.
Naj še enkrat poudarimo, da je Kur’an, ki ga danes poznamo, popolnoma identičen tistemu, ki je bil razodet Allahovemu Poslancu ﷺ. Vsako zapisovanje, prepisovanje je bilo skrbno nadzorovano in nekajkrat pregledano od ljudi, ki so znali sleherno črko celotnega kur’anskega besedila na pamet in ki so memorirali sveto knjigo pred Allahovim Poslancem ﷺ. Najmanj dva primerka kopij originalnega Kur’ana obstajata še danes, eden je v muzeju v Taškentu, drugi pa v Istanbulu.
Zaradi Nearabcev so dodani znaki za izgovorjavo samoglasnikov
Originalni rokopis Kur’ana nima znakov interpunkcij, ki v arabščini označujejo samoglasnike. To so tako imenovane “fetha”, “kesra” in “damma“. Arabsko govoreči ljudje ne potrebujejo znakov interpunkcij, niti pik pri določenih črkah, ker so jim ta slovnična pravila samoumevna. Toda muslimanom Nearabcem je težko brati in recitirati Kur’an brez teh dodatnih znakov. V Mushafe so prvič dodali te znake za časa kalifata Umajdov, in sicer kalifa, Malika ibn Mervana (66-86 leta po hidžri).
Vzvišeni Allah je obljubil v naslednjem ajetu, da bo varoval Kur’an:
إِنَّا نَحْنُ نَزَّلْنَا الذِّكْرَ وَإِنَّا لَهُ لَحَافِظُونَ
“Mi smo resnično razodeli Kur`an in ga bomo varovali!” (Al-Hidžr, 9)
