Islam in kriptografija
Čas zlatega obdobja je bil za muslimane nekaj posebnega, saj so prednjačili v številnih naukih takrat, ko je ostali del sveta taval v temi. Zacvetele so različne umetnosti in vede.
Islamski umetniki rokodelci so nam zapustili čudovite slike, razkošne rezbarije in najbolj prefinjene tkanine v zgodovini. Dediščina islamskih učenjakov je vidna v množici arabskih besed, ki se uporabljajo v sodobni znanosti, na primer algebra, alkalen in zenit.
Vsega tega si ni bilo mogoče zamisliti brez učinkovite uprave, ki je med drugimi uporabljala postopke šifriranja. Šifriranje niso uporabljali samo v državnih zadevah. Dokumentirano je, da so uradniki zaščitili tudi davčne dokumente, iz česar lahko sklepamo, da je bilo šifriranje redno v uporabi. Številne namige o tem najdemo v mnogih upravnih knjigah, na primer v knjigi Adab al-Kuttab (Priročnik za tajnike), ki vsebuje poglavje o kriptografiji.
Birokrati so pogosto vzeli za ključ premešano abecedo, uporabljali pa so tudi druge simbole. Tako so na primer a iz nešifrirane abecede zamenjali s # v šifrirani abecedi, b z + itn. Nadrejeni pojem za substitucijo, pri kateri se šifrirana abeceda sestoji iz črk, drugih simbolov in/ali številk, je monoalfabetska šifra.
Prvaki v kriptografiji
Če bi Arabci uporabljali samo monoalfabetsko šifriranje, si ne bi prislužili posebne omembe v zgodovini kripotgrafije. Arabski učenjaki niso znali samo uporabljati skrivne pisave, ampak so jo znali tudi dešifrirati. Iznašli so kriptoanalizo, vedo o dekriptiranju, o dešifriranju brez poznavanja ključa. Medtem ko kriptograf razvija nove metode šifriranja, kriptoanalitik išče slabosti prav tega postopka.
Kriptoanalizo so lahko iznašli šele, ko je kulturni razvoj v več znanstvenih vejah, zlasti matematiki, statistiki in jezikoslovlju, dosegel določeno stopnjo. Islamska kultura je bila rodovitno področje za kriptoanalizo, kajti islam zahteva pravičnost na vseh področjih človekove dejavnosti, za to pa je potrebno znanje ali ‘ilm.
Hiša modrosti
Znano je, da je kalif Mamun v Bagdadu ustanovil Bejt al-Hikam (Hišo modrosti), knjižnico in prevajalski center. Islamska kultura ni znanja le pridobivala, ampak ga je bila tudi sposobna širiti, saj se je od Kitajcev naučila umetnosti izdelovanja papirja.
Tako je posameznik lahko postal varkin – tisti, ki “zna ravnati s papirjem“. Gre za človeške kopirne stroje, ki so prepisovali rokopise in skrbeli za objavljanje. Na vrhuncu te kulture so vsako leto objavili na tisoče knjig, samo v eni od bagdadskih četrti pa je bilo sto knjigarn.
Sicer ni znano kdo je prvi odkril, da bi različno frekvenco črk v besedilu lahko uporabili za dekriptiranje tajnopisov, najzgodnejši opis te tehnike pa prihaja od učenjaka z imenom Abu Jusuf Jakub ibn Isak ibn as Sabah ibn Omran ibn Ismail al Kindi.
Al Kindi je napisal 290 knjig o medicini, astronomiji, matematiki ter jezikoslovju. Njegova najpomembnejša razprava, ki so jo šele leta 1987 vnovič odkrili v carigrajskem arhivu ima naslov Razprava o dekriptiranju šifriranih sporočil.
Tu je še cel seznam učenjakov, ki so se ukvarjali s kriptografijo:
Al-Khalil ibn Ahmed al-Farahidi (الخليل بن أحمد الفراهيدي), rojen okrog 100 leta po hidžri, v času kalifa Omera bin AbdulAziza. Napisal je knjigo (كتاب المعمي) – “Knjiga o kriptografiji“, ki pa je nažalost izgubljena.
Ibn Wahšijje (ابن وحشية النبطي), znan tudi kot Abu Bekr Ahmed ibn Alij.
Alij Ibn Adlan (علي بن عدلان), rojen okrog 583 leta po hidžri v Mosulu, znan po kriptanalizi.
Ibn al-Durejhim (ابن الدريهم), rojen okrog 712 leta po hidžri, napisal knjigo (مقاصد الفصول المترجمة عن حل الترجمة) – “Celovita navodila za reševanje kriptogramov“.
Abu Abbas Qalqašendi (أبو العباس القلقشندي), rojen 756 leta po hidžri, autor enciklopedije Subh al-e’aša (صبح الأعشى), izdana v 14-ih tomih, ki pa vsebuje poglavje o kriptografiji.
