Vprašanje: Mene pa zanima, kakšna je razlika med suniti in šiiti? In kje v Kur’anu je zapisano da je potrebno moliti 5x na dan?
Odgovor: Hvala za vprašanje. Splošno znano je, da je na svetu približno milijardo in pol ljudi, ki se opredeljujejo za muslimane. Ko pogledate zemljevid svetovnih verstev, boste opazili, da tiste, ki se opredeljujejo za muslimane, geografi največkrat delijo na Sunnite, Šiite ter “Vahabite“. Zdaj se bo mogoče kdo vprašal: »Kaj pa če se spreobrnem v islam, kaj potem postanem Sunnit, Šiit ali “Vahabit”?« Takim odgovarjamo, da tisti, ki se spreobrne v islam in poveruje, da ni drugega boga dostojnega oboževanja razen Allaha in da je Muhammed (naj je Božji mir z njim) Allahov Poslanec, s tem postane musliman, dokler ne stori nekaj, kar izniči njegovo verovanje. Danes so ljudje razdeljeni na različne smeri, sekte, organizacije… in razlog tej delitvi je predvsem politično prepričanje. Zato, ko nas kdorkoli vpraša – ali smo Šiiti, Sunniti, “Vahabiti” ali … – jim odgovorimo, da smo le muslimani.
Preberite “Kdo so ‘vehabiti/vahabiti'”?
Islam nam narekuje pravovernost, iskrenost in enotnost, ko pa ena od teh treh stvari izgine, potem nastanejo delitve med muslimani. S tem vam hočemo povedati, da je veliko število ljudi, ki se le pripisuje muslimanom oz. njihova vera je le trditev, da so muslimani, medtem ko njihova dejanja pričajo nasprotno. Tako je danes število pravih muslimanov veliko manjše od tistega, ki nam ga kaže popis prebivalstva. To je podobno, kakor če bi vam prišel nek človek in vam rekel, da je zdravnik, medtem ko bi vi čez nekaj časa ugotovili, da ta človek nima pojma o medicini in da njegova dejanja niso v skladu z medicinsko stroko, potem lahko zaključite, da ta človek ni zdravnik, temveč da on le trdi, da je zdravnik.
Ko musliman izniči osnovo svoje vere, preneha biti musliman. Osnova islama je prepričanje v LA ILAHE ILLALLAH, katerega ne smeš izničiti z nasprotnim prepričanjem v srcu, niti z besedami, niti z dejanji. Če človek ni prepričan v to osnovo – ni musliman, če človek preklinja Boga – ni musliman, če človek obožuje in se moli nekomu poleg Allaha – ravno tako ni musliman, podobne primere bi vam lahko našteval v nedogled.
Zakaj sem vam vse to napisal? Zato da boste bolje razumeli islamsko stališče do Šiitov in vseh ostalih, ki se le pripisujejo islamu. Zdaj vam bom podal nekaj razlik med pravovernimi muslimani in nemuslimani, ki so v tem primeru Šiiti.
Ko je Allahov Poslanec Muhammed ﷺ začel prejemati razodetje od Allaha, je nato začel pozivati v islamsko vero. Takrat ni bilo delitev, katere danes poznamo, kot so: Sufiji, Šiiti, “Vahabiti”, Bosanski tradicionalisti… itd. Bili so le muslimani in nemuslimani – ta delitev je glavno bistvo pri vsem tem. Šiiti so se pojavili za časa kalifa Osmana ibn Affana, in sicer njihov ustanovitelj je jemenski Jud Abdullah ibn Seba. Začeli so izkazovati posebno naklonjenost do ‘Alija ibn Ebi Taliba, ki je bil kalif za Osmanom. Povzdigovali so ga toliko, da so ga celo nekateri razglasili za boga. Te, ki so govorili da je ‘Ali ibn Ebi Talib bog, je ‘Ali ukazal, da se živi sežgejo in ko so jim začela goreti polena pod nogami so govorili: »Sedaj smo še bolj prepričani, da si ti bog, ker Bog kaznuje z ognjem.« Ta dogodek je verodostojno zabeležen v knjigah islamskih učenjakov. Torej tu vidimo, da so Šiiti že od samega začetka bili le navadni blazneži s skrajno norimi idejami, katerih se je odrekal sam ‘Ali. Do dandanes se je ohranila ta njihova nora navezanost na ‘Alija in na to so dodali še ogromno število drugih dogm, katere izničujejo osnovo islamske vere.
Tu vam bomo navedli nekaj glavnih razlik, kjer odstopajo od islama:
1. Nekatere sekte med Šiiti smatrajo ‘Alija ibn Ebi Taliba za boga, drugi ga smatrajo, kot Poslanca za Muhammedom ﷺ, nekateri pa menijo da se je Džibril (angel Gabrijel) zmotil, ko je Muhammedu ﷺ dostavil poslanico namesto, da bi jo dal ‘Aliju.
2. Menijo, da bi moral ‘Ali ibn Ebi Talib biti kalif, takoj po smrti Muhammeda ﷺ ter da sta mu tako Ebu Bekr in Omer storila krivico. – Ta njihova trditev, je pravzaprav dokaz proti njim, saj s tem hkrati obtožajo ‘Alija za dvoličnost in strahopetnost, saj je ‘Ali dal prisego obema kalifoma.
3. Preklinjajo in sovražijo večino ashabov (prijateljev) Allahovega Poslanca ﷺ, najbolj pa Ebu Bekra in Omerja, zato si mnogi Šiiti dajo tetovirati njuni imeni na pete, tako da bodo lahko vedno hodili po njima in ju s tem poniževali.
4. Mnogi med Šiiti menijo, da je Kur’an spremenjen s strani Ebu Bekra in Omera, čeprav nimajo nikakršnega validnega dokaza za to trditev. Tako smatrajo, da imamo mi lažni Kur’an in da ima nek njihov imam pravi – originalni primerek, katerega bo nekega dne prinesel.
5. Mnogi med njimi menijo da sta najverodostojnejši zbirki hadisov (Buharijeva in Muslimova zbirka) neverodostojni, lažni, itd. Medtem ko sami sebi izmišljajo hadise, da bi podkrepili svojo zablodo.
6. Imajo svoje imame, a število teh imamov se razlikuje od vsake sekte posebej. Najštevilčnejši so tisti, ki trdijo da obstaja 12 nezmotljivih imamov. Tem imamom pripisujejo mnoge božanske lastnosti, kot da so: nezmotljivi, da upravljajo z Vesoljem, da odločajo o usodi,… Njih obožujejo in njihove slike obešajo, kakor kristjani obešajo slike in kipce svojih “svetnikov”.
7. Oni smatrajo »tekijjo« (pretvarjanje, dvoličnost) za strogo obvezno, brez katere njihovo prepričanje ne bi moglo obstajati. Oni svoje privržence učijo tekijjo javno in tajno. Po njej tudi postopajo, še posebej, če se znajdejo v težki situaciji. Odprto hvalijo tiste, katere smatrajo za nevernike in katere bi se moralo po njihovem prepričanju pobiti. Za nevernike smatrajo vse (tudi muslimane), ki ne sledijo šiizem. Pri njih »cilj opravičuje sredstva« zaradi tega dovoljujejo vsako vrsto laži in prevar.
8. Kot dovoljeno smatrajo prešuštvo in homoseksualizem, le da to imenujejo z drugimi termini. Tako, če bi ga nekdo opozoril, da ne občuje z moškimi, bi ti on npr. odgovoril, da on ni homoseksualec, vendar da le ohranja prijateljske odnose s kolegi.
Za vsa ta svoja prepričanja nimajo dokazov oz. jih dokazujejo na smešen način, katere je moč zlahka ovreči. Vse navedene stvari, so poglavitne točke, zaradi katerih se muslimani razlikujejo od Šiitov. Vsaka od teh stvari je neverstvo oz. stvar, ki ti izniči islamsko verovanje ter tako musliman postane nemusliman. Seveda bi se razlike med muslimani in Šiiti lahko naštevale v celih zbirkah knjig, toda mi sedaj nimamo dovolj prostora niti časa za to.
Glede vprašanja: »In kje v Kur’anu je zapisano da je potrebno moliti 5x na dan?«
Kot prvo morate vedeti, da sta vira islamskih predpisov oz. zakonodaje Kur’an in sunna (sunna – verodostojno prenešeni hadisi, ki govorijo o življenju, dejanjih, postopkih, besedah Allahovega Poslanca ﷺ, ki nam je najbolje pojasnil islam). Iz teh dveh temeljnih virov islamske zakonodaje črpamo temelje in dokaze za vse predpise. V Kur’anu se na številnih mestih pojavlja zapoved, da moramo opravljati molitev, toda nikjer se ne omenja točno število 5x. Kako bomo potem poznali predpise glede molitve? Islamski učenjaki so preštudirali hadise Allahovega Poslanca ﷺ in po konsenzu vseh učenjakov nam je (od Allaha) zapovedano, da moramo tekom enega dneva (24h) opraviti 5 molitev, in sicer vsako v svojem časovnem intervalu. Eden od dokazov, ki govori o tem, da je obvezno moliti 5x na dan, je hadis, katerega beležita Buhari in Muslim, ki govori o Isra in Mi’radžu. Mi ga tu ne bomo navajali, zaradi njegove dolžine. V njem se omenja, kako je Allahovemu Poslancu ﷺ zapovedano, da opravlja molitev 50x na dan, nato pa je Allahov Poslanec ﷺ prosil za znižanje tega števila in zaprosil je tolikokrat dokler ni prišel do števila 5.
Vemo da obstaja neka zablojena sekta, ki priznava le Kur’an in hkrati zanika vse hadise Allahovega Poslanca ﷺ. Toda ti isti pripadniki te sekte, ko opravljajo molitev ne morejo vedeti kako jo bodo opravili, ker to ni podrobno opisano v Kur’anu, torej se morajo vrniti na sunno. Tako je ta sekta padla v ogromno protislovje, saj je način po katerem oni opravljajo molitev vzet iz sunne oz. iz hadisov. Tudi pripadniki te sekte niso muslimani in se le pripisujejo muslimanom, saj ni mogoče, da si musliman, a da hkrati zanikaš vse kar je verodostojno prenešeno od Allahovega Poslanca ﷺ oz. da zanikaš enega od temeljev islamske zakonodaje. Sunna nam pojasnjuje Kur’an in tako je tudi Kur’an dokaz proti tej sekti, saj je Allah rekel:
لَّقَدْ كَانَ لَكُمْ فِي رَسُولِ اللَّـهِ أُسْوَةٌ حَسَنَةٌ لِّمَن كَانَ يَرْجُو اللَّـهَ وَالْيَوْمَ الْآخِرَ وَذَكَرَ اللَّـهَ كَثِيرًا
