Pogostokrat slišimo, da je islam “najmlajša monoteistična religija”, zato bomo v nadaljevanju tega zapisa poskušali pojasniti, kdaj se je pojavil islam. Vzrok napačne interpretacije je zgrešeno povezovanje med islamskim koledarjem in samim pojavom islama.
Bukhari prenaša, da je Sehl Ibn S’ad rekel:
مَا عَدُّوا مِنْ مَبْعَثِ النَّبِيِّ صَلَّى اللَّهُ عَلَيْهِ وَسَلَّمَ وَلَا مِنْ وَفَاتِهِ مَا عَدُّوا إِلَّا مِنْ مَقْدَمِهِ الْمَدِينَةَ
“Računanje (časa) ni od začetka njegovega Poslanstva, ne od njegove (Poslančeve ﷺ) smrti, ampak od selitve (tj. hidžra) v Medino.” (Bukhari, 3934)
Haakim pravi, da je Se’id Ibn Musejjib rekel:
جَمَعَ عُمَر النَّاس فَسَأَلَهُمْ عَنْ أَوَّل يَوْم يَكْتُب التَّارِيخ , فَقَالَ عَلِيّ : مِنْ يَوْم هَاجَرَ رَسُول اللَّه صَلَّى اللَّه عَلَيْهِ وَسَلَّمَ وَتَرَك أَرْض الشِّرْك , فَفَعَلَهُ عُمَر
“Omer je zbral ljudi in jih vprašal o prvem dnevu koledarja, Alij pa je predlagal: Dan, ko se je Poslanec preselil iz ozemlja širka (mnogoboštva), nakar je Omer tudi tako storil.”
Začetek islamskega koledarja zaznamuje vzpostavitev Poslančeve države, ki je bila vzpostavljena šele s Hidžro. Iz tega razloga je napačno enačiti začetek islama z islamskim koledarjem.
Religija s katero so bili poslani vsi Poslanci od Adema naprej je bil islam. Vsi so pozivali v čisti monoteizem, ki pa pomeni: oboževanje samo Allaha Edinega brez kakršnekoli oblike politeizma oz. mnogoboštva.
Zato tudi pravimo, da beseda islam izvira iz besede “esleme (أسلم)”, ki pomeni “predati se”.
Osnovno sporočilo islama predstavlja čisti monoteizem
Allah pravi:
بَلَىٰ مَنْ أَسْلَمَ وَجْهَهُ لِلَّـهِ وَهُوَ مُحْسِنٌ فَلَهُ أَجْرُهُ عِندَ رَبِّهِ
“Nasprotno, tisti ki preda svoje lice samo Allahu in opravlja dobra dela, temu pripada nagrada od Allaha.” (2:112)
Prav tako je rekel Allahov Poslanec ﷺ:
الإِسْلاَمُ أَنْ تَعْبُدَ اللَّهَ وَلاَ تُشْرِكَ بِهِ شَيْئًا
“Islam je čaščenje (bogoslužje) samo Allaha in da mu ničesar ne pridružuješ (tj. da ne obožuješ nikogar in ničesar poleg Allaha)…”
Islam pomeni častiti edino Allaha (brez primesi mnogoboštva)
Allah nam navaja primer o Nuhu (Noetu):
فَإِن تَوَلَّيْتُمْ فَمَا سَأَلْتُكُم مِّنْ أَجْرٍ ۖ إِنْ أَجْرِيَ إِلَّا عَلَى اللَّـهِ ۖ وَأُمِرْتُ أَنْ أَكُونَ مِنَ الْمُسْلِمِينَ
“Če pa se obrnete stran, vedite, da od vas ne zahtevam nobenega plačila. Moje plačilo je pri Allahu, kajti ukazano mi je, naj bom eden od muslimanov.” (10:72)
V primeru Ibrahima (Abrahaman) pravi:
مَا كَانَ إِبْرَاهِيمُ يَهُودِيًّا وَلَا نَصْرَانِيًّا وَلَـٰكِن كَانَ حَنِيفًا مُّسْلِمًا وَمَا كَانَ مِنَ الْمُشْرِكِينَ
“Ibrahim ni bil ne jud ne kristjan, ampak je bil pravoverni musliman in ni bil mnogobožec.” (3:67)
Glede Muse (Mojzesa):
وَقَالَ مُوسَىٰ يَا قَوْمِ إِن كُنتُمْ آمَنتُم بِاللَّـهِ فَعَلَيْهِ تَوَكَّلُوا إِن كُنتُم مُّسْلِمِينَ
“In Musa (Mojzes) je rekel: “O ljudstvo moje, če verujete v Allaha, zanesite se Nanj, če ste zares muslimani.” (10:84)
Jusuf (Jožef) je dejal:
تَوَفَّنِي مُسْلِمًا وَأَلْحِقْنِي بِالصَّالِحِينَ
“Daj, da umrem kot musliman in pridruži me dobrodelnežem!” (12:101)
Allah pravi v Kur’anu:
وَمَن يَبْتَغِ غَيْرَ الْإِسْلَامِ دِينًا فَلَن يُقْبَلَ مِنْهُ وَهُوَ فِي الْآخِرَةِ مِنَ الْخَاسِرِينَ
“Kdor želi drugo vero namesto islama, ta od njega ne bo sprejeta in v onostranstvu bo med pogubljenimi.”
O Isi (Jezusu) nam Allah prenaša številne zgodbe, med njimi tudi tisti čudež iz zibelke, ko je spregovoril ter dejal:
قَالَ إِنِّي عَبْدُ اللَّـهِ آتَانِيَ الْكِتَابَ وَجَعَلَنِي نَبِيًّا ﴿٣٠﴾ وَجَعَلَنِي مُبَارَكًا أَيْنَ مَا كُنتُ وَأَوْصَانِي بِالصَّلَاةِ وَالزَّكَاةِ مَا دُمْتُ حَيًّا
“Rekel jim je: ‘Jaz sem Allahov služabnik! On mi bo dal Knjigo in me naredil za Glasnika vere. Blagoslovil me je, kjerkoli bom, ukazal mi je moliti in dajati miloščino (zekat), dokler bom živ…'” (19:30-31)
إِنَّ اللَّـهَ رَبِّي وَرَبُّكُمْ فَاعْبُدُوهُ ۗ هَـٰذَا صِرَاطٌ مُّسْتَقِيمٌ
“Allah je moj in vaš Gospodar, častite Ga, to je prava pot.” (3:52)
فَلَمَّا أَحَسَّ عِيسَىٰ مِنْهُمُ الْكُفْرَ قَالَ مَنْ أَنصَارِي إِلَى اللَّـهِ ۖ قَالَ الْحَوَارِيُّونَ نَحْنُ أَنصَارُ اللَّـهِ آمَنَّا بِاللَّـهِ وَاشْهَدْ بِأَنَّا مُسْلِمُونَ
“Ko je Isa spoznal, da ne bodo verovali, je rekel: ‘Kdo bo moj pomočnik na poti k Allahu?’ Njegovi učenci (havarijuni) so rekli: ‘Mi smo Allahovi pomočniki, mi verujemo v Allaha, in ti nam bodi za pričo, da smo muslimani.” (3:52)
Havarijuni: Prvi sledilci Ise (Jezusa), naj je Božji mir z njim, ki so verjeli in sprejeli tisto, kar mu je bilo objavljeno, za razliko od nekaterih Judov, ki so obtožili njegovo mati za prešuštvo in drugih, ki so trdili, da je on Bog, Božji sin ali eden od treh.
وَإِذْ قَالَ اللَّـهُ يَا عِيسَى ابْنَ مَرْيَمَ أَأَنتَ قُلْتَ لِلنَّاسِ اتَّخِذُونِي وَأُمِّيَ إِلَـٰهَيْنِ مِن دُونِ اللَّـهِ ۖ قَالَ سُبْحَانَكَ مَا يَكُونُ لِي أَنْ أَقُولَ مَا لَيْسَ لِي بِحَقٍّ ۚ إِن كُنتُ قُلْتُهُ فَقَدْ عَلِمْتَهُ ۚ تَعْلَمُ مَا فِي نَفْسِي وَلَا أَعْلَمُ مَا فِي نَفْسِكَ ۚ إِنَّكَ أَنتَ عَلَّامُ الْغُيُوبِ
“In ko je Allah rekel: “O Isa, sin Merjeme, ali si ti govoril ljudem: ‘Vzemite mene in mojo mater za bogova, namesto Allaha!'”, je odvrnil: “Slavljen bodi! Meni se ne spodobi, da bi rekel, česar nimam pravice reči. Če sem to rekel, Ti to že veš, kajti Ti veš za vse, kar je v moji duši, jaz pa ne vem, kaj je v Tebi. Resnično, Ti si Poznavalec prav vsega neznanega.” (5:116)
مَا قُلْتُ لَهُمْ إِلَّا مَا أَمَرْتَنِي بِهِ أَنِ اعْبُدُوا اللَّـهَ رَبِّي وَرَبَّكُمْ ۚ وَكُنتُ عَلَيْهِمْ شَهِيدًا مَّا دُمْتُ فِيهِمْ ۖ فَلَمَّا تَوَفَّيْتَنِي كُنتَ أَنتَ الرَّقِيبَ عَلَيْهِمْ ۚ وَأَنتَ عَلَىٰ كُلِّ شَيْءٍ شَهِيدٌ
“Govoril sem jim zgolj to, kar si mi ukazal: ‘Častite Allaha, mojega in svojega Gospodarja!‘ Bil sem jim priča, dokler sem bil med njimi, ko pa si me vzel, si Ti bedel nad njimi, kajti Ti bediš nad vsem.” (5:117)
V komentarju Begavija najdemo dodatno razlago oz. pomen njegovih besed: “Častite Allaha, mojega in svojega Gospodarja”, in sicer:
ولا تشركوا به شيئا
“In nikogar in ničesar ne obožujte (poleg Allaha).”, takšno sporočilo pa predstavlja čisti monoteizem, ki pa je temeljno načelo islama. Iz vsega navedenega, vidimo, da so vsi Poslanci pred Muhammedom ﷺ bili muslimani in da je njihovo osnovno verovanje bilo isto tj. oboževanje samo Enega in Edinega Boga brez kakršnekoli primesi širka (politeizma). Razlike so bile samo v predpisih, ki so bili objavljeni v tistem času.
Zato je dejal naš Poslanec Muhammed ﷺ:
الأَنْبِيَاءُ إِخْوَةٌ مِنْ عَلاَّتٍ وَأُمَّهَاتُهُمْ شَتَّى وَدِينُهُمْ وَاحِدٌ
“Glasniki vere smo bratje, vendar z različnimi materami, vera nam je ena…” (Muslim, 2365)
Islamski učenjaki so zgoraj navedeni hadis protumačili na sledeč način:
أصل إيمانهم واحد ، وشرائعهم مختلفة
“Osnovno verovanje med Glasniki vere je bilo enotno, zakoni (predpisi) pa različni.”
