Allah pravi v Kur’anu:
وَلِلَّـهِ الْأَسْمَاءُ الْحُسْنَىٰ فَادْعُوهُ بِهَا ۖ وَذَرُوا الَّذِينَ يُلْحِدُونَ فِي أَسْمَائِهِ ۚ سَيُجْزَوْنَ مَا كَانُوا يَعْمَلُونَ
“Allahu pripadajo najlepša imena, zato Ga kličite z njimi in se izogibajte tistih, ki izkrivljajo Njegova imena. Ti bodo že poplačani za to, kar so počeli!” (7, 180)
“Ilhad” v arabščini pomeni odstopanje od cilja, izkrivljanje ipd. Jakub ibn Sekit pravi:
الإلحاد هو العدول عن الحق
“Ilhad je odstopanje od resnice.” (Tefsir el-Begavi)
- Zanikati katerekoli ime oz. lastnosti, ter tisto kar izhaja iz Njegovih imen. Ta zabloda je značilna za džehmije. Tukaj lahko dodamo še izkrivljanje osnovnega pomena nekaterih Allahovih lastnosti.
- Trditi, da so Božje lastnosti podobne lastnostim stvaritev ali primerjati Boga s človekom oz. človekovimi lastnostimi. Allah pravi (citiramo v približnem prevodu pomena): “Njemu ni nič podobno. On je Vseslišni in Vsevidni.” (Sura Aš-Šura, 42:11)
- Imenovati Vzvišenega Allaha z imeni s katerimi se On sam ni poimenoval. Primer so kristjani, ki so Boga poimenovali “Oče”.
- Izpeljati neko ime iz Njegovega imena za lažno božanstvo, kakor so to počeli mnogobožci, ko so iz Njegovega imena el-Aziz izpeljali ime Uzza ter Lat in poimenovali kipe, katere so oboževali mimo Allaha.
Kot zablodo štejemo tudi to, da nekdo samega sebe poimenuje z Allahovim imenom, ki je specifično samo Zanj (أسماء مختصة به عز وجل), kot npr. Allah, Er-Rahman, Er-Rabb, El-Ehad, Es-Samed itd.
Imena, ki nimajo te specifičnosti lahko uporabljajo tudi ljudje, kot npr. Alij, Kerim, Hakim, Rašid itd. Tukaj je potrebno poudariti, da se imena iz druge kategorije ne smejo uporabljati z določnim členom “el“.
