Ateizem pomeni zanikanje Božje eksistence (Božjega obstoja) ali z drugo besedo brezbožništvo.
Prva vrsta ateizma je filozofija materialistov, katere je Allah opisal v Kur’anu:
وَقَالُوا مَا هِيَ إِلَّا حَيَاتُنَا الدُّنْيَا نَمُوتُ وَنَحْيَا وَمَا يُهْلِكُنَا إِلَّا الدَّهْرُ ۚ وَمَا لَهُم بِذَٰلِكَ مِنْ عِلْمٍ ۖ إِنْ هُمْ إِلَّا يَظُنُّونَ
»Obstaja samo zemeljsko življenje, živimo in umiramo in čas nas uničuje. A oni o tem čisto nič ne vedo, oni le ugibajo.« (Al-Džasije, 24)
Oni menijo, da se svet ohranja sam od sebe in to brez kakršnegakoli vzroka, da je večen ter da ni minljiv! Pravijo, da obstaja le tuzemsko življenje, eni umirajo, a drugi jih zamenjujejo. Zanikajo obstoj Stvarnika, zato so govorili (citiramo prevod pomena): “Le čas nas uničuje.” A Vzvišeni jim odgovarja: “A oni o tem čisto nič ne vedo.”
Njihova negacija Boga ni utemeljena na znanju, niti na zdravi logiki, niti na opažanjih iz vsakdanjega življenja. Tako trditev zanika zdrav razum. To so njihove prazne misli, kakor Vzvišeni pravi: “…oni le ugibajo.”
Druga vrsta je naturalizem, filozofski pogled na svet, ki obravnava naravo kot edino stvarnost, ki obstaja. Duh njene ustvarjalnost definira, kot da je svet produkt narave. Kar pomeni, da so vse rastline, živali, neživa narava… nastali sami od sebe, kot posledica notranjih gibanj.
Odgovor tej vrsti ateistov je enostaven. Ni možno, da je neka stvar hkrati stvarjenje in stvarnik. Allah pravi:
أَمْ خُلِقُوا مِنْ غَيْرِ شَيْءٍ أَمْ هُمُ الْخَالِقُونَ
»Mar so oni brez Stvarnika ustvarjeni ali so oni sami sebe ustvarili?«
(At-Tur, 35)
Narava, kateri se pripisuje Božja lastnost stvarjenja, je skupek bitij, njene poglavitne lastnosti so da je: slepa, gluha, ne čuti…, pa kako lahko ona ustvari živo bitje, ki govori, vidi, sliši, opaža, čuti bolečine… Kdor nečesa nima, to drugemu ne more dati!
Tretja vrsta ateistov so evolucionisti, pristaši teorije o evoluciji. Ta teorija je utemeljena na tezi, da je svet nastal „slučajno“. S spajanjem molekul in atomov je „slučajno“ je prišlo, na čist naturalističen način, do nastanka raznih vrst živih bitij. Vse to naj bi nastalo brez predhodnega načrtovanja skozi t.t. »splet srečnih okoliščin«. Skoraj vsa zahodno-evropska filozofija je utemeljena na tezi, da je svet nastal „slučajno“ in da bo večno trajal.
Da bi ovrgli to teorijo je potrebno razumeti njeno osnovno vprašanje, ki od samega začetka izničuje teorijo evolucije. Veličastno ustvarjeno vesolje, veličastna ureditev, katero vidimo v naravi, precizno ravnovesje in tok vsega na ustaljenih pravilih, ki se ne spreminjajo – izničuje evolucionizem. Allah pravi
صُنْعَ اللَّـهِ الَّذِي أَتْقَنَ كُلَّ شَيْءٍ ۚ إِنَّهُ خَبِيرٌ بِمَا تَفْعَلُونَ
»To je delo Allaha, Ki je vse popolno ustvaril; On zares ve to kar počnete.«
(An-Neml, 88)
Četrta vrsta ateizma je komunizem, komunisti pravijo: “Ni Boga. Prenehajte skrbeti in uživajte v svojem življenju. Bog ni ustvaril človeka, vendar je človek ustvaril Boga.” Naj nas Allah obvaruje od takih besed. V zgodovini so obstajali podobni ljudje, ki zanikali obstoj Gospodarja Allaha.
Primer Faraona “’A kdo je Gospodar svetov?’, je vprašal Faraon.” (Aš-Šu‘ara, 23) Z drugimi besedami, hotel je vprašati Musaa (Mojzesa): “Kdo je ta za kogar ti Musaa trdiš, da je Gospodar svetov, poleg mene.”
Podoben mu je Nemrud kralj Babilona, ki se je prepiral z Ibrahimom (Abrahamom) o Gospodarju. Allah pravi:
أَلَمْ تَرَ إِلَى الَّذِي حَاجَّ إِبْرَاهِيمَ فِي رَبِّهِ أَنْ آتَاهُ اللَّـهُ الْمُلْكَ إِذْ قَالَ إِبْرَاهِيمُ رَبِّيَ الَّذِي يُحْيِي وَيُمِيتُ قَالَ أَنَا أُحْيِي وَأُمِيتُ ۖ قَالَ إِبْرَاهِيمُ فَإِنَّ اللَّـهَ يَأْتِي بِالشَّمْسِ مِنَ الْمَشْرِقِ فَأْتِ بِهَا مِنَ الْمَغْرِبِ فَبُهِتَ الَّذِي كَفَرَ ۗ وَاللَّـهُ لَا يَهْدِي الْقَوْمَ الظَّالِمِينَ
»Mar ne veš za tistega, ki se je z Ibrahimom o Gospodarju njegovem prepiral, ko mu je Allah kraljestvo dal?! Ko je Ibrahim rekel: ‘Gospodar moj je Tisti, Ki življenje in smrt daje!’, on je odgovoril: ‘Jaz življenje in smrt dajem!’ Ibrahim je rekel: ‘Allah stori da Sonce vzide na vzhodu, pa stori ti da vzide na zahodu’ In nevernik se je zmedel! Allah zares naduteže na napoti na Pravo pot!«
(Al-Bekare, 258)
Vse naštete vrste ateistov so pravzaprav kontradiktorne s tistim, kar njihove duše čutijo. Oni poskušajo zadušiti naravni čut in potrebo za Bogom, katero je Vzvišeni Allah ustvaril v vsaki osebi.
Kakor Vzvišeni pravi (citiramo prevod pomena): “In oni nepravični in ošabni so jih zanikali, toda v sebi so verovali, da so resnični, pa poglej kako so končali spletkarji” (An-Neml, 14) Znani islamski učenjak in tolmač Kur’ana, po imenu Ibn Kesir je v svoji knjigi tolmačenja Kur’ana zapisal: “In oni nepravični in ošabni so jih zanikali,…”, torej javno, “…toda v sebi so verovali, da so resnični,…”, tj. spoznali so, da je to resnica od Allaha, vendar so oni trmasto odklonili, “nepravični in oholi”, tj. nepravični da sebe, a trmasti glede odklanjanja resnice in da jo sledijo, zato je Vzvišeni rekel (citiramo prevod pomena): “pa poglej kako so končali spletkarji” tj. pa poglej kakšna kazen jih je doletela, uničenje in potop do zadnjega jutra nekega dne. Vsebina Allahovega opozorila Kurejšom, mnogobožcem in na splošno nevernikom med tistimi, ki sledijo Knjigo in vsem ostalim, ki zanikajo Muhammeda (naj je Božji mir in blagoslov z njim), je da jih bo doletelo tisto, kar je doletelo tiste, ki so živeli pred njimi…
Zato poglej kakšna kazen jih je doletela – uničenje do zadnjega.
